Wednesday, July 18, 2007

POISONOUS PROTECTIONISM (IN SLOVENE)

*This article is written in Slovene. Due to hectic work I found no time to translate it. This article was not published in one of Slovenian newspapers. His name shall remain unidentified.


»Socialna pravičnost je trojanski konj katerega jezdijo totalitarne vladavine.«

Friedrich August von Hayek


Pred nedavnim je William H. Overhalt iz American Enterprise Institute v časniku Washington Post, napisal odličen članek o tem kako podjetja in posamezniki žanjejo koristi in doprinose od povečane stopnje globalizacije.

Nasprotniki globalizacije, med njimi anti-globalisti, eksponenti protekcionistične doktrine ter ekonomski nacionalisti, retorično izpostavljajo fiktivno prizadevanje za nerazvite, čeprav empirične študije in žlahtna ekonomska literatura dokazujejo, da protekcionistični ukrepi v ekonomski politiki pomnoženi z oholim uvajanjem strukturnih reform zmanjšajo potencial konkurenčnosti kot tudi ogrožajo delovna mesta ter vodijo gospodarstva v komaj da zaznavno gospodarsko rast.

Nedavna študija Mednarodnega denarnega sklada je pokazala, da bi se v Franciji, v primeru da bi izvedla vse strukturne reforme, osebni dohodki povečali za 10 odstotkov, če pa bi to storile vse države v evrskem območju, potem bi se osebni dohodki v Franciji povečali za 14 odstotkov.

Namen protekcionistov je omejiti svobodni pretok blaga in storitev. Kritika anti-globalistov predpostavlja, da povečana stopnja globalizacije povečuje neenakost na račun nizko plačanih delavcev medtem ko, po besedah anti-globalistov, poslovneži žanjejo koristi s tem, da izkoriščajo delovno silo v razvijajočih se državah kot sta na primer Indija in Kitajska. Tisti, ki to pravijo, bi se morali nemudoma vprašati kaj bi bilo s temi posamezniki, če bi bili vrženi na cesto in prisiljeni v visoko tvegano in negotovo delo za golo preživetje.

Tovrstno enoumje za seboj pušča velik psihološki učinek, kajti tovrstno propagando pospešujejo ideološki ekstremizem, ki na dolgi rok pomeni stagnacijo in pot v komandno ekonomijo. Vendar do sedaj levičarski in desničarski ideologi marksistične doktrine niso predložili niti ene empirične verifikacije, ki bi njihove ekstremistične nagibe in vizijo social(istič)ne države tudi potrdila. V okovih patetičnih in komičnih izjav v slogu levičarske in krščansko-socialistične retorike trdijo nesmisle, češ da je gospodarska rast škodljiva in kapitalizem uničujoč.

Poslovneži in podjetniki so posamezniki, ki z novo tehnologijo, novim znanjem in svežim naložbenim kapitalom pomagajo državam v razvoju k strukturni konvergenci. Nova delovna mesta, ki so jih prinesle sveže neposredne tuje naložbe, so prinesle priložnosti tisočim, da izboljšajo svoj dolgoročni dohodkovni profil in življenjski standard skozi proces rasti veščin, novega znanja in produktivnosti.

Brez novih delovnih mest, ki jih prinašajo neposredne naložbe, bi mladi prebivalci in otroci v teh državah še naprej živeli v bedi in revščini. Protekcionisti, antiglobalisti in protikapitalistično nastrojeni posamezniki predlagajo, da bi morali biti tisti, ki v državah z relativno nizkim stroškovnim bremenom dela odpirajo nova delovna mesta in priložnosti tisočim, nemudoma kaznovani. Vendar se le malokdo zaveda škodljivosti in posledic teh predlogov. Zamislimo si, da kot vplivna organizirana skupina pri zakonodajalcu z lobiranjem dosežejo, da zakonodajalec poseže v zakonodajo in uvede škodljive ukrepe za podjetja, ki investirajo v tujini kjer je strošek na enoto delovne sile primerjalno nizek.

Pomislimo kakšne posledice bi bile, ko bi ti ukrepi prisilili Wal-Mart, da zapusti indijsko tržišče in s tem zapre delovna mesta, ki so prebivalstvu ponudili blagostanje in priložnost za izboljšanje dohodkovnega položaja. Na tisoče mladostnikov bi bilo porinjenih na rob revščine. Bodo ti eksponenti proti-kapitalistične mentalitete prevzeli odgovornost za svoja dejanja? Bodo potovali v Indijo in mladostnikom plačevali izobraževanje? Se bodo opravičili posameznikom, ki so zaradi njihovih idej izgubili delovno mesto? Gre za ekstremno nevarno početje ideoloških virov kontaminacije, ki jih v Sloveniji ne manjka.

Kljub temu, da eksponenti ideologije nacionalnega (šovinističnega) interesa poudarjajo pomen »človečnosti« za revni sloj, so njihove ideje nehumane. Antiglobalisti so pred leti v ameriškem Kongresu lobirali in dosegli, da je bil Wal-Mart prisiljen zapustiti Bangladeš, otroci, ki so bili v Wal-Martu zaposleni, pa so bili prisiljeni prodajati se na ulicah, mnoga dekleta pa je izguba delovnega mesta prisilila v prostitucijo. V obdobju globalizacije je bilo na milijone posameznikov dvignjenih izpod praga revščine. Rast osebnih dohodkov je poskočila v nebo.

V Sloveniji in v ostalih državah EU pogosto slišimo kako globalizacija zaposlenim v neperspektivnih dejavnosti z nično, rahitično ali padajočo krivuljo dodane vrednosti povzroča izgubo delovnih mest s tem, ko managerji selijo proizvodne kapacitete v poslovna okolja z nizkimi stroški dela. Negativni učinki globalizacije nikakor ne morejo biti pripisani selitvi delovnih mest v države kot so Indija, Kitajska in Filipini. Raziskovalne študije zadnjih let potrjujejo, da je razlog za izgubo delovnih mest v neperspektivnih dejavnostih, povečanje domače produktivnosti.

Dvig produktivnosti v menjalnem sektorju je privedel do prestrukturiranja. Pospešen tehnološki napredek, ki temelji na »know-how« tehnologiji je zmanjšal potrebe po primarnih delovnih mestih v proizvodnji. Danes sofisticiran, tekmovalen in produktiven tehnološki sektor potrebuje visoko izobražene posameznike, ki s svojim znanjem pospešujejo konvergenco produktivnosti. Rezultat je konkurenčnejša ponudba tehnoloških izdelkov na globalnem trgu, podjetja pa temu primerno stremijo k konkurenčnejšim cenam svojih izdelkov. Včasih je bilo potrebno 2 dni za proizvodnjo enega avtomobila, danes pa je celoten avtomobil proizveden v precej manj kot 24 urah.

Argument braniteljev ekonomskega patriotizma, da globalizacija povzroča beg delovnih mest v tujino in izgubo delovnih mest doma, je pogosto izpostavljen. Statistični podatki pa nam postrežejo s popolnoma drugačno sliko. Tako ZDA in Kitajska sta v zadnjih letih izgubili precej delovnih mest v proizvodnem sektorju, ker se je letna stopnja delovne produktivnosti močno povečala. Kitajska je v samo v enem letu izgubila desetkrat več delovnih mest v proizvodnem sektorju kot pa ZDA. Življenjski standard se načeloma povečuje skozi večje plače, ki so rezultat večje produktivnosti, inovativnosti in fleksibilnosti. Minimalna plača povečuje rigidnost zaposlovanja in odvrača delodajalca od hitrejšega zaposlovanja, po drugi strani pa močno omejuje priložnosti posameznikom na trgu dela, poleg tega pa je uvajanje minimalnih plač najslabši način poskusa povečanja življenjskega standarda.

Verjetno najboljši in stroškovno najbolj ugodni način dviganja življenjskega standarda je spodbujanje cenovne konkurence na trgu. Protekcionisti in ekonomski nacionalisti težijo k uvedbi kvot in carin na uvoženo blago z držav, kjer so povprečni proizvodni stroški na enoto proizvoda nizki. Pa vendar, ali ni ravno priložnost kupiti nizkocenovne in primerjalno kakovostne izdelke recimo iz Indonezije in Filipinov najboljša opcija, da potrošniki precenijo kaj jim bolj koristi in s tem sami najbolje vplivajo na cenovno optimizacijo svojih izdatkov za potrošne dobrine? Nizkocenovni proizvodi verjetno najbolj koristijo posameznikom iz nižjih dohodkovnih razredov bodisi v Sloveniji, bodisi si v naši severni sosedi Avstriji.

Če posameznik iz nižjega dohodkovnega razreda kupi čevlje, ki stanejo 50 € namesto čevljev, ki stanejo 350 €, mu to, upoštevajoč dolgoročni dohodkovni profil, koristi veliko. Empirične študije so v zadnjih letih pokazale, da so se, v ZDA, dohodki prebivalcev iz nižjih dohodkovnih skupin, upoštevajoč nizkocenovne proizvode iz Indije in Kitajske, povečali za okoli 5 do 10 odstotkov. Močna cenovna konkurenca in liberalizacija mednarodnih trgovinskih tokov sta najboljša načina za doseganje večje blaginje.

Noben mehanizem redistribucije (prerazdeljevanja) dohodkov ni posameznikom dal večje priložnosti za izboljšanje življenjskega standarda kot sta to storili svobodna trgovina in večja cenovna konkurenca. Nikakršen pro-levičarski in krščansko-socialistični politični pamflet se po učinkovitosti ne more primerjati z napredkom in svobodno izbiro, ki ju omogoča globalna konkurenca in sproščeni mednarodni trgovinski tokovi. Sicer pa je marksizmu zelo težko verjeti, ko vidimo kaj se dogaja v okoljih s kolektivistično ureditvijo. Protekcionisti pozabljajo omenjati, da je bil ravno rezultat globalizacije večje število novih delovnih mest. Lažji dostop do tujih neposrednih naložb omogoča podjetjem po svetu, da razširjajo svoje poslovne aktivnosti v hitro razvijajoče se azijske države.

S tem se odpira kopica novih delovnih mest tako doma kot v tujini. Ameriški Levi's je pred leti zaprl še svoj zadnji proizvodni obrat v ZDA. S tem se število delovnih mest ni zmanjšalo, temveč ravno nasprotno število delovnih mest se je povečalo ravno na področjih, kjer se pobere največ dodane vrednosti, konkretno v razvoju blagovne znamke in v marketingu.Glavna značilnost globalizacije je, da se odprta gospodarstva hitreje prilagajajo realnim konkurenčnim prednostim, kar pomeni manjše tveganje dolgoročne strukturne brezposelnosti.

V ZDA trenutna brezposelnost znaša 4,4 odstotka, medtem ko brezposelnost v Franciji kot enem izmed najbolj zaprtih gospodarstev pa že leta lebdi v dvojnih številkah. Temu pripomorejo predvsem togost trga dela, primerjalno visoka davčna obremenitev gospodarstva ter uvajanje protekcionističnih ukrepov, kot je npr. uvedba kvot na uvoženo blago iz različnih držav. V najbolj zaprtih gospodarstvih v Afriki in Latinski Ameriki, zaprtost gospodarstva ter ščitenje domačih podjetij povzroča najvišje stopnje brezposelnosti na svetu, ki se raztezajo vse do 30 odstotkov.

Globalizacija ter liberalizirana mednarodna trgovina pa sta brezposelnost neverjetno znižali. Globalizacija je milijone ljudi popeljala v blagostanje srednjega razreda. Še več, prinesla jim je dostojno življenje, primerjalno visoke ravni življenjskega standarda. Leta 1950 je na Kitajskem povprečna življenjska doba znašala 40 let, danes pa znaša 72,5 let. Hitra gospodarska rast v vzhodni Aziji prinaša največje zmanjševanje neenakosti v njihovi zgodovini. Skokovit tehnološki napredek je državam z srednjimi in nizkimi dohodki omogočil, da rastejo mnogo hitreje kot pa že razvite države. V primerjavi z gospodarskimi bolniki, Francijo in Italijo, je povprečna gospodarska rast Indije, Kitajske, Vietnama in Indonezije, trikrat, štirikrat, do petkrat hitrejša. Neresni posamezniki nam ekonomistom pogosto očitajo, da učbeniška ekonomska politika še zdaleč ne deluje ter, da je bolečina prilagoditve na reformne ukrepe prevelika cena za uvedbo strukturnih reform.

Brezposelnost res povzroča kopico psihološko neprijetnih stvari, ki jih ne gre spregledati. Vendar, če bi sledili logiki protekcionistične doktrine, potem bi se agonija brezposelnosti močno povečala, njeni učinki pa bi se potrojili. Nobena država namreč ne more uspeti v globalnem reformnem prodoru, če ekonomska politika sledi smernicam zmanjševanja neenakosti na račun dolgoročne gospodarske rasti in odsotnosti podjetniškega prestrukturiranja.

Diskrecijska uporaba prisile skozi državni inženiring še zdaleč ne bo zmanjšala ne neenakosti, ne brezposelnosti. Najkoristnejša pot do zmanjševanja neenakosti je obsežna privatizacija različnih javnih programov, odprtost v svobodni trgovini, ukinitev progresivne obdavčitve, svobodno podjetništvo, tržna konkurenca ter izobraževanje za tiste, ki so zaradi nekonkurenčnosti na globalnem trgu potencialne tarče globalizacije. Tako so večja dodana vrednost izobraževalnega sektorja ter podjetniške priložnosti najboljša metoda za zmanjševanje brezposelnosti in neenakosti. Ni obsežno državno financiranje posameznikov iz različnih dohodkovnih skupin tisto kar zmanjšuje neenakost temveč to delo opravijo nove priložnosti in produktivno vedenje ter predvsem mednarodno konkurenčen podjetniški sektor.

Slovenija bo potegnila koristi od globalizacije le z sprostitvijo tržnih potencialov, deregulacijo, liberalizacijo trga dela in privatizacijo. Ti pogoji so potrebni zato, da konkurenčen in svobodni trg izpelje svojo magično formulo rasti in uspeha. Noben model komandne ekonomije do sedaj ni dosegel toliko uspehov kot jih je posredovala dinamična in odprta tržna konkurenca. Napačna in usodna pot je podpora interesnih skupin ter njihova kolektivna, politično podprta zaščita. To ni nič drugega kot politično podeljen monopol, ki svojo moč izkazuje z izsiljevanjem in nadaljevanjem statusa quo in ki si nemudoma zasluži vojno napoved. Državna dobrodelnost je pogosto zelo čustveno interpretirana in v očeh mnogih se zdi, da je to rešitev, ki bo nemudoma rešila problem.

Vendar tovrstna politična kampanja, s katero si mogočni oblastniki pridno nabirajo politične glasove, v vsej svoji naglosti ne bo rešila problema. Prej bo pripeljala do podkupovanja in neupravičenega bogatenja državnih uradnikov. Enak primer je tuja državna pomoč. V prvem koraku se zdi smiselna vendar so rezultati ravno obratni začrtanim ciljem. Namreč takšni programi, ki uničujejo ekonomije v razvoju, spodbujajo korupcijo in iskanje rent mimo tržne poti do zaslužka. Države, ki konstantno prejemajo tujo pomoč, imajo ponavadi rahitične stopnje gospodarske rasti, neproduktiven podjetniški sektor, velik delež komandne ekonomije ter osupljivo stopnjo sive ekonomije.

Ukrepi s katerimi bi spodbudili podjetniško iniciativo v zasebnem sektorju se nagibajo k intervenciji, zelo malo pa je storjenega na področju zmanjšanja regulacijske obremenitve poslovnega sektorja. Socialisti vseh barv in z vseh vetrov rigorozno nasprotujejo kakršnimkoli ukrepom liberalizacije, privatizacije za povečanje konkurenčnosti. Ne zato, ker se z njimi morda ne bi ravno strinjali temveč zato, ker bi ti ukrepi popolnoma izničili vrednost njihovih idej, ki ne vodijo v raj na zemlji temveč v relativno stagnacijo na dolgi rok, ko bo potrebno poplačati grehe protekcionizma, s katerimi se opravičuje »socialno pravičnost«.

1 comment:

Anonymous said...

potrebo, da preverijo:)